Kako najpogosteje reagirate v prometnem zamašku in kako bi morali? Kaj vas bo hitreje premaknilo do cilja – prehitevanje ali čakanje? Je bolje, če zavpijete ali če svoja čustva potlačite? Kako čustva vplivajo na vožnjo? Ali imate nadzor nad situacijo? Na taka in podobna pomembna vprašanja sta ponudila odgovore strokovnjaka z AMZS: psihologinja in specialistka za psihološko svetovanje Julija Pelc ter inštruktor varne vožnje Manuel Pungartnik.
1) Zakaj včasih ne ustvarimo reševalnega pasu?
Kadar se na avtocesti začne promet zgoščevati, se varnostna razdalja manjša in premikamo se počasnejše. V želji, da bi bili hitreje na cilju, mnogi vozniki na hitro menjavajo pasove. Ob tem je še težje ohranjati primerno varnostno razdaljo. Takšna vožnja ni niti prijetna niti varna. Vozniki hitro začnemo iskati zunanje krivce za nastalo situacijo. Porajajo se vprašanja in očitki, kot so: zakaj ni tretjega prometnega pasu za tovornjake, kako drugi ne znajo vozijo … V hitenju do cilja v prometni konici morda niti ne pomislimo, da je vzrok za gnečo lahko tudi prometna nesreča. Če se kolona ustavi in obtičimo v prometu, pa marsikomu tudi »zavre«.
Zaradi svoje varnosti in varnosti drugih v opisani situaciji nemudoma ustvarimo reševalni pas.
Reševalni pas rešuje življenja!
Ni pomembno, zakaj je nastala kolona. Ni pomembno, kako dolga je. Ni pomembno, kaj lahko vidimo nekaj metrov pred sabo. Ko se promet začne zgoščevati in upočasnjevati, je naloga vsakega voznika, da pomaga ustvariti reševalni pas!
Vozniki na prehitevalnem pasu se morajo umakniti na skrajni levi rob, vozniki na desnem voznem pasu pa se ob zastoju umaknejo čez neprekinjeno črto na svoji desni, torej na odstavni pas. Le tako dobimo dovolj prostora za intervencijska vozila.
Za boljšo predstavo, kaj doživljajo reševalci, ki se skozi gnečo prebijajo do kraja nesreče, preberite naš članek Reševalni pas: bodi prvi, bodi junak.
»Težava je, da nimamo uvida v celotno situacijo, ampak v tistem trenutku mislimo predvsem nase in kako bomo čim prej napredovali do cilja, namesto, da bi zavestno ohranjali misel, da je lahko vzrok koloni tudi nezgoda, v kateri je kdo utrpel telesno poškodbo,« je razložila Julija Pelc. Vseeno pa gre na koncu za osebno odločitev, da se prilagodimo situaciji skladno s predpisi ali sebično zasledujemo le svoj cilj. Vsi vemo, kakšno je pravilno ravnanje.
Eden od pomembnih razlogov za sebičen pogled je verjetno tudi premalo zavedanja, da svojega cilja v najkrajšem času niti ne bomo mogli doseči brez sodelovanja ostalih udelžencev v prometu.
Poleg tega pomembnega zavedanja je koristno, da predhodno poskrbite za tisto, kar je v vaši moči – torej da se na pot odpravite prej, da zagotovite rezervni čas – in ste potem lahko bolj mirni med samo vožnjo.
2) Kaj storiti, ko v prometu naletimo na neobhodno oviro?
Realna ovira na poti do cilja vas lahko doleti tudi, če ste poskrbeli za pravočasen odhod, za svojo zbranost, varnost … V takih primerih je odvisno od vsakega posameznika, kako se zna soočiti z realno situacijo, ki ga onemogoča. Gre za stres, ki lahko sproža močno neprijetna čustva. Človek se počuti lažje, če krivdo za nastalo situacijo preloži na nekoga drugega. To seveda ne reši situacije, ampak jo lahko celo oteži!
Ko nas preplavijo čustva, je pomembno ta pomiriti in dobro je dati situaciji drugačen pomen. Če smo vedno znova slabe volje zaradi prometne situacije, na katero nimamo vpliva, nas to ne vodi k rešitvi. Lahko pa se odločimo in se prilagodimo situaciji. Da bi zmogli ta proces samouravnavanja, se moramo zavedati, kaj se nam dogaja. Osebnostno zrel voznik, bo dejavno pristopil k prilagajanju na situacijo, nezel pa bo zanjo krivil druge okoliščine ali judi.
»V prometu se srečujemo s konflikti,« je poudarila psihologinja Julija Pelc in povezala naše vsakdanje vedenje z vedenjem na cesti. »Pomembno je, kako se v življenju soočamo s konflikti.« Pretirano čustvovanje in impulzivno odzivanje nas namreč ovira pri doseganju cilja, zato je samonadzor koristen. Prej kot prepoznamo, kaj se nam dogaja, hitreje bomo lahko ustrezno reagirali in obvladovali sebe. Slednje je ključnega pomena, ko se je potrebno odzivati hitro in pravilno, da bi preprečevali svoje napake manj ustrezne/napačne odzive drugih v prometu.
3) Kako se najlažje soočimo z obilico čustev v stresni situaciji?
Koristno je, da se znamo samouravnati. Ko ugotovimo, kaj se nam dogaja, zavestno umirimo dih in dihamo pravilno.
Uporabna tehnika umirjanja in samouravnavanja
Ko ste v stresni situaciji, dihate plitko, mišice so napete in telo je krču. To le še spodbuja izločanje stresnih hormonov, ki ne omogočajo razbremenitve.
S pravilnim dihanjem boste poskrbeli za fiziološko uravnavanje drugih hormonov, ki bodo omogočili bolj razumno in manj čustveno odzivanje. To je ena od osnov sproščanja napetosti in je koristna tudi v drugih življenjskih okoliščinah, kjer doživljamo stres.
4) Kakšen je najboljši odziv na jezo drugega voznika, če je ta usmerjena proti nam?
Predstavljajte si, da prehitevate tovornjak na avtocesti. Tovornjak ni hiter, marsikatero vozilo pa potrebuje nekaj časa, da doseže večjo hitrost in ga prehiti. V tem času vaše vozilo dohiti precej hitrejši voznik in s svetlobnimi signali (»blendanje« z dolgimi lučmi) zahteva, da se umaknete, četudi se v tistem trenutku ne morete nikamor, saj je na vaši levi ograja, na desni pa tovornjak. Voznik za vami je jezen, in ko se mu boste lahko končno umaknili, vas bo jezno pogledal. Morda boste opazili, da se tudi glasno razburja. Kako se boste počutili? Kako boste odreagirali?
Imate dve osnovni možnosti, učinek pa je ključen.
- Možnost A: Ker niste storili ničesar narobe, se tudi vi razburite in mu to z rokami in pogledom jasno pokažete. S tem sprejmete konflikt in ga nadaljujete. Oba bosta jezna in razburjena, čeprav se niti ne poznata.
- Možnost B: Veste, da niste storili ničesar narobe, zato sprejmete njegovo jezo, gledate mirno, dvignete roko v znak pozdrava in se mu z gesto opravičite. Res je, da to ni najbolj očitna reakcija in da zahteva veliko samokontrole, a v trenutku bo »sovražnik« v drugi osebi izginil, konflikt pa se bo razblinil.
Težava pri očitno boljšem načinu B je, da ga pogosto razumemo kot poraz in kot ponižanje samega sebe. V resnici pa gre za zelo nadzorovan (in močan) odziv, ki gasi požar jeze drugega voznika. Cesta ni okolje za primerjanje ali tekmovanje. Pomembno je, da se vsak počuti dobro in varno ter da zna upoštevati tudi ostale udeležence. Zato je način B zelo primerna rešitev konfliktne situacije.
Zanimivost: kaj nas med vožnjo najbolj vznemirja?
Udeležence posveta »Ko za volanom zavre« smo vprašali, kaj jih med vožnjo najbolj moti in vznemirja. Možni so bili štirje odgovori, vprašani pa so lahko izbrali le enega.
Glede na odgovore udeležencev največ vznemirjenja med vožnjo ne povzročajo zunanja dejstva in infrastruktura, kot so na primer poškodovane ceste ali gost promet. Za čustvene odzive so najbolj »zaslužni« drugi udeleženci s svojim vedenjem in načinom vožnje. Odzivi drugih nas resnično lahko ogrožajo in spravijo v stisko, v kakšna čustva jih pretopimo, pa je odgovornost posameznika. In če eden drugemu povzročamo stres, se zdi najbolj smiselna rešitev, da s tem prenehamo. Upoštevanje zgornjih štirih nasvetov bo k temu zelo pripomoglo.
Zapis je povzetek posveta “Ko za volanom zavre”, ki ga je organizirala Zavarovalnica Triglav. Posnetek celotnega posveta je dostopen na portalu Triglav Lab, kjer si lahko ogledate tudi druge pretekle posvete ali pa izveste, kdaj bo naslednji. Priporočamo spremljanje.
Zapomnite si vsaj ta napotek
Ko smo vznemirjeni in v afektu, najprej umirimo dihanje in poskušajmo razumeti situacijo. Nato se bomo lažje ustrezno prilagodili situaciji.
Konflikti so naravni, pomembno pa je, kako se znamo z njimi soočiti.
»Kdo si na cesti, je povezano s tem, kdo si v življenju.« - Julija Pelc
Kaj delamo za varnejše ceste?
