Reševalni pas: bodi prvi, bodi junak

Kaj naredite v trenutku popolne nemoči? Kaj bi naredili, če bi šlo za življenje in smrt? Gasilci in reševalci občutijo največjo nemoč, ko pridejo na kraj nesreče pozneje, kot bi prišli, če bi bil reševalni pas pravilno narejen. Ali ko pridejo na kraj nesreče prepozno. Ko se morajo na avtocesti ali hitri cesti prebijati skozi gnečo vozil, uporabijo vso zvočno in svetlobno signalizacijo. Da sprostijo stres in napetost, tudi vpijejo in si pomagajo s kakšno @s?5!#!?!?!. O intervencijah na avtocestah in hitrih cestah ter o reševalnem pasu je spregovoril Simon Šter, vodja oddelka gasilcev Gasilsko-reševalne službe Kranj.

»To so trenutki, ko se sekunde spreminjajo v minute. Ko čakaš, da te vozniki opazijo in se odmaknejo. Vozniki tovornih vozil pa potrebujejo še veliko več časa zaradi dolžine in širine svojih vozil,« razlaga vodja gasilske enote v Kranju, ki ima vodilo “Vedno z vami in za vas.”

V takih situacijah gasilci občutijo jezo in frustracijo, telo odreagira z rdečico, povišanim srčnim utripom, dodatnim brizgom adrenalina in kortizola. A tudi če je reševalni pas formiran pravilno, se gasilci vseeno ne upajo prepustiti veselju. Simon Šter je prepričan, da mora pazljivost biti še večja, saj nikoli ne veš, kje se najde kakšen »firbec«, ki hoče pogledati iz kolone.

Simon Šter, vodja oddelka gasilcev Gasilsko-reševalne službe Kranj.

Ko se zgodi prometna nesreča na avtocesti ali hitri cesti, je to dogodek, ki lahko za vedno spremeni življenja žrtev, svojcev in povzročiteljev. Kako resne bodo posledice, je pogosto odvisno tudi od tega, kako hitro bodo lahko reševalne ekipe prišle na kraj nesreče.

Ponesrečenci so včasih življenjsko odvisni od gasilcev in voznikov v zastoju. Kaj pomeni to za ene, druge in tretje?

Na eni strani: Gasilci, ki ne morejo pravočasno na kraj nesreče

Medtem ko morajo gasilci in reševalci na kraju nesreče obvladati situacijo, zbrano in usklajeno sodelovati v timu, pogosto pa tudi miriti ali bodriti ponesrečene in jim nuditi psihološko podporo, je zanje psihološko bolj naporen čas po koncu intervencije. Še posebej, če je reševalna ekipa prišla na kraj nesreče prepozno. Takrat se soočajo s stisko, tesnobo, nemočjo, frustracijo.

Najprej se o vseh vidikih intervencije pogovorijo s sodelavci. Imajo sproščujoč pogovor, s katerim rešijo večino stisk, ki se jim pojavijo in usidrajo v spomin. Med kolegi gasilci imajo usposobljene zaupnike, ki, če je treba, vodijo skupinske ali individualne pogovore. Če želijo, jim je na voljo tudi vsa ostala strokovna pomoč, razloži Šter. V letu 2019 je Gasilsko-reševalna služba Kranj intervenirala pri 142 primerih prometnih nesreč. Nekatere so bile tudi težje. Čeprav vidiš veliko prometnih nesreč, se teh vtisov in slik ne moreš navaditi.

Na drugi strani: Žrtve prometnih nesreč

»Odsek avtoceste, ki mi sicer vzame 4 minute, sem ob neustvarjenem reševalnem pasu prevozil v 17 minutah. 13 minut razlike je veliko preveč,« matematično opiše situacijo gasilec PGD Dolnji Logatec Anže Albreht, sicer pa ustanovitelj Zavoda Reševalni pas in pobude Ustvarimo reševalni pas, s katero od leta 2013 ozavešča voznike, da se razvrstijo #levodesno.

A teh minut ne izgubljajo gasilci, pač pa ponesrečenci.

S pravilnim razvrščanjem v reševalnem pasu se po podatkih policije lahko poveča možnost preživetja žrtev tudi do 40 odstotkov. Da bi si predstavljali, kako teče čas v prometnem zastoju, ko je reševalni pas pravilno formiran, in kako, ko si morajo gasilci pot skozi gnečo utirati, si oglejte primerjavo posnetkov, ki so ju posneli gasilci PGD Dolnji Logatec.

Na tretji strani: Vozniki, ki se ne umaknejo

1. Le do roba ni dovolj!

Mnogi vozniki ne vedo, da se ob ustvarjanju reševalnega pasu lahko oziroma morajo umakniti na odstavni pas. Od leta 2017 velja novela zakona, ki vozilom na desnem voznem pasu dovoljuje, da se ob zastoju umaknejo čez neprekinjeno črto na svoji desni, to je na odstavni pas.

Gasilska vozila brez ogledal merijo v širino 2,5 m. Če se vozila na levem in desnem voznem pasu umaknejo le do skrajnega roba svojega voznega pasu, je to premalo, da bi lahko intervencijska vozila varno in hitro šla mimo. Zato se morajo vozila na desnem voznem pasu umakniti na odstavni pas. Težave pa lahko nastopijo na nekaterih slovenskih avtocestah in predvsem hitrih cestah, kjer ni odstavnega pasu. Take so recimo pomurska avtocesta, vipavska hitra cesta in vsi deli avtocest v predorih.

Pravilno formiran reševalni pas.

Ko se znajdete v zastoju, morate kot vozniki vedeti tudi, da na kraj nesreče običajno ne hiti le eno gasilsko vozilo, pač pa konvoj intervencijskih vozil, nam je pojasnil Simon Šter. Gasilci pravijo, da vozijo v gasilskem vlakcu. To pomeni, da prvo v koloni pelje hitro tehnično vozilo, za njim pa se peljejo gasilski tovornjaki, ki jim prvo vozilo odpira pot.

S prvim okretnejšim vozilom namreč lažje pridejo skozi zastoj, saj se vozila levo in desno mnogokrat odmaknejo ravno toliko, da gre lahko mimo manjše vozilo, medtem ko tovorno vozilo potrebuje veliko več prostora, zato ostane ujeto v zastoju. »Tako seveda izgubimo veliko minut in namesto da pridemo na kraj nezgode v 10 minutah, to traja 15 minut ali več,« pojasnjuje Simon Šter. Ali ste kdaj pomislili, kako je voziti tudi do 20 ton težko intervencijsko vozilo? To priložnost so dobili 4 bralci našega portala in se preizkusili za volanom simulatorja intervencijskega vozila.

Gasilski tovornjak tehta med 16 in 20 tonami.

Mladi vodja kranjskih gasilcev opozarja še na eno dejstvo. Dosti lažje se je umikati intervencijskim vozilom, ko se še premikate, kot pa ko ste vozilo ustavili. Ko z vozilom že enkrat stojite v koloni tesno med drugimi vozili, običajno nimate več zadostnega manevrskega prostora, da bi svoje vozilo lahko dovolj hitro umaknili. Takrat pri voznikih pogosto nastopi panika, ki še podaljša njihov reakcijski čas. Umikanje v stoječi koloni pa je še posebej izziv za tovorna vozila. Reševalni pas je zato treba začeti ustvarjati že, ko se hitrost vožnje na avtocesti zmanjša na 60 km/h.

2. Brezbrižnost in pomanjkanje sočutja

Težko je razumeti dejstvo, da so tudi vozniki, ki si ne znajo predstavljati, da je na začetku zastoja v vozilu ujet nekdo, ki potrebuje pomoč, ki se morda bori za življenje. Simon Šter pravi, da so zastoji postali vsakdanji, zato bi moral reševalni pas postati stvar rutine, navade.

Poleg življenja ponesrečencev, ki lahko visi na nitki, je nujno, da gasilci čim prej pridejo na kraj nesreče tudi zaradi drugih različnih nevarnosti. V primeru požara se ta lahko nevarno razširi, lahko je prišlo do razlitja nevarnih snovi, ki se jih ne da zajeziti ali ujeti. Kako tehnično usposobljeni, hitri in usklajeni morajo biti gasilci pri reševanju ob hudi prometni nesreči, lahko izveste ob branju zgodbe, ki je nastala ob spremljanju vaje reševanja Ceneta Prevca iz vozila.

In če se boste kdaj znašli v bližini prometne nesreče, dela gasilcev ne ovirajte z ustavljanjem in fotografiranjem. Raje si kar sedaj oglejte in s svojimi prijatelji delite posnetka reševanja iz perspektive gasilca in iz perspektive ponesrečenca. Kot pravi Simon Šter, je žal tako, da se ob vsaki nesreči takoj pojavijo »gledalci in poročevalci«, ki posnetke delijo na spletu. Gasilci in policisti se trudijo, da je takih objav čim manj.

Hidravlično orodje za reševanje iz težjih prometnih nesreč.

3. »Ne bom jaz prvi.«

Eden od pogostih razlogov, zakaj vozniki ne naredijo reševalnega pasu, je tudi prelaganje odgovornosti na druge. Morda nam vsem primanjkuje odločnosti in poguma, da izstopimo iz vrste, naredimo prvi korak, vzpodbudimo spremembo in drugačno ravnanje tihe večine. Dobre geste in junaštva se nam ponujajo vsak dan. Tudi s takim majhnim dejanjem, kot je ta, da se razvrstimo #levodesno in pomagamo gasilcem prej priti na kraj nesreče.