V Sloveniji se pospešeno razvija kolesarska infrastruktura. Ta je namenjena varnejšemu sobivanju kolesarjev z drugimi udeleženci prometa, kljub temu pa pogosto opažamo, da je kolesarji ne uporabljajo. Je to dovoljeno? Ali na kolesarskih površinah veljajo hitrostne omejitve? In kje naj trenirajo športni kolesarji? Razjasnimo nejasnosti.
Zmota 1: Tudi če je kolesarska steza, se lahko peljem po cesti.
Namenske kolesarske površine so pomembne za večjo varnost in pretočnost, a pogosto se dogaja, da kolesarji kljub temu uporabljajo vozišče. Izgovori za tako početje so, da je površina za kolesarje prepočasna, neprimerna za trening ali pa kolesarje moti pogostejše prehajanje prek klančin (če je površina za kolesarje speljana po pločniku).
Toda kolesarska pot, steza ali pas niso alternativne izbire. Kadar obstaja kolesarska površina in je ta prevozna, jo je treba uporabljati.
Kaj pravi zakon?
Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v 1. odstavku 93. člena določa:
“Vozniki koles morajo voziti po kolesarskem pasu, kolesarski stezi ali kolesarski poti. Kjer teh prometnih površin ni oziroma niso prevozne, smejo voziti ob desnem robu smernega vozišča v smeri vožnje.”
Torej, če je ob cesti površina za kolesarje, se kolesar ne sme voziti po vozišču, razen če je ta površina začasno neuporabna (npr. zaradi gradbišča ali poškodbe).
Zmota 2: Omejitev na kolesarski stezi je 25 km/h.
Še ena zmota je, da so površine za kolesarje namenjene počasnejšim kolesarjem in da naj bi bila na kolesarskih površinah najvišja dovoljena hitrost 25 km/h. To ne drži. Zmota izhaja iz omejitve za lahka motorna vozila (npr. za e-skiro), pri katerih hitrost ne sme presegati 25 km/h.
V zakonu torej ni člena, ki bi izrecno določal najvišjo dovoljeno hitrost vožnje s kolesom po kolesarski stezi, a hkrati se je treba zavedati, da je 25 km/h za kolesarja že velika hitrost. Nesmiselno je, da bi kolesarji vozili hitreje kot mopedi, uporabniki električnih koles ali e-skirojev, zato strokovnjaki za prometno varnost svetujejo upoštevanje te neformalne omejitve. Kolesarske površine niso namenjene dirkanju in hitrost vožnje mora biti vedno prilagojena razmeram.
Zmota 3: Sem rekreativni oz. športni kolesar. Lahko vozim po cesti.
Ob izjemnih uspehih naših športnikov je kolesarjenje tudi vse pogostejši rekreativni šport. Športni oz. rekreativni kolesarji pogosto vozijo po vozišču – tudi tam, kjer so ob cesti urejene kolesarske steze.
Zakon ne pozna nobene izjeme za rekreativce in športnike. Le v primeru organiziranega klubskega treninga z ustrezno licenco kolesarji lahko vozijo po cesti, a jih mora spremljati vozilo.
Kaj pravi zakon?
Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v 94. členu določa, kje in kako lahko poteka trening voznikov koles, ki imajo licenco Kolesarske zveze Slovenije ali ustrezne druge mednarodne kolesarske organizacije. Upoštevati morajo več določil, organizirano kolono voznikov koles pa spredaj ali zadaj spremlja vozilo z opozorilno rumeno lučjo.
Kaj pa, če je kolesarska površina slaba ali celo nevarna?
Seveda obstajajo tudi primeri slabo urejenih ali prekinjenih kolesarskih poti. Če so te res nevarne ali pa je vožnja s kolesom onemogočena, lahko uporabite cestno vozišče. A takšni primeri naj bodo izjema, ne pravilo.
Zapomnite si vsaj ta napotek
Pravila za kolesarje so namenjena večji varnosti. Zakonodaja ne dela razlik med mestnimi, rekreativnimi ali športnimi kolesarji. Vsi smo udeleženci v prometu in za vse velja isto pravilo: če obstaja urejena in prevozna kolesarska površina, jo morate kolesarji uporabljati.
Kaj delamo za varnejše ceste?
