"Kaj pa, če naredim kaj narobe?" je pogost pomislek očividca prometne nesreče. Ne gre za brezbrižnost, ampak za strahove, ki jih lahko premagamo. Psihologinja Zdenka Kres z AMZS pojasnjuje, zakaj so takšni odzivi pogostejši, kot si mislimo, in kako jih lahko presežemo. Preberite.
Večina ljudi ne pomaga zaradi strahu
Veliko ljudi meni, da bi v primeru prometne nesreče zagotovo pomagali. V resnici pa se človek ob hudem dogodku pogosto odzove drugače, kot si predstavlja.
“Strah pred napako je eden najpogostejših razlogov za neukrepanje. Ljudje se bojimo, da bi situacijo poslabšali, poškodovanemu škodovali ali naredili nekaj narobe. Prisoten je tudi strah pred odgovornostjo in občutek, da nismo dovolj usposobljeni,” pojasnjuje Zdenka Kres. Takšen odziv je še izrazitejši pri ljudeh, ki se s podobno situacijo še niso srečali ali nimajo dovolj znanja o prvi pomoči.
Če se tudi vi še niste soočili s prometno nesrečo in niste prepričani, kako je treba ukrepati, preberite naš članek Očividec v prometni nesreči: Kaj storiti v prvih minutah? Reševalec Anže Albreht iz Zavoda Reševalni pas nam je nanizal ključna navodila in opozoril tudi na to, česa kot očividec ne počnite.
Marsikoga ustavi prepričanje, da mora znati vse ali pa raje ne sme storiti ničesar. Psihologinja opozarja, da je to napačen način razmišljanja: “V družbi pogosto prevladuje občutek, da moraš pri pomoči vse narediti popolno. V resnici pa je v kriznih trenutkih pomembno predvsem to, da človek ne ostane popolnoma pasiven. Že klic na pomoč, zavarovanje kraja nesreče ali mirna prisotnost ob poškodovanem lahko veliko pomeni.”
Zakaj si ljudje pozneje očitajo, da niso pomagali?
Marsikdo začne šele po dogodku razmišljati, kaj bi lahko storil drugače. Ljudje po takšnem dogodku pogosto občutijo krivdo, sram ali dvom vase. V mislih si govorijo: “Moral bi pomagati”, “Zakaj nisem nič naredil?” ali “Lahko bi ravnal drugače.” Žal je takrat že prepozno za obžalovanje, a dobro je razumeti mehanizem, ki nas pripravi do tega.
Po besedah psihologinje tako obžalovanje ne pomeni, da je človek slab ali brezčuten. “Veliko ljudi bi želelo pomagati, vendar jih v trenutku nesreče preplavijo strah, šok ali občutek nemoči.”
Pomembno pa je, da se iz takšne izkušnje nekaj naučimo in smo naslednjič bolje pripravljeni. Z našimi članki vam poskušamo pri tem pomagati.
Ali se pripravljenosti pomagati lahko naučimo?
Dobra novica je, da se pripravljenosti lahko naučimo. “Spremembe se začnejo pri vzgoji, znanju in kulturi medsebojne odgovornosti. Če želimo, da bodo ljudje v kriznih situacijah reagirali bolj mirno, solidarno in učinkovito, moramo občutek pomoči razvijati že od otroštva naprej,” pojasnjuje psihologinja Zdenka Kres.
Veliko pomeni že osvežitev znanja prve pomoči. Človek, ki razume osnovne postopke in bolje pozna svoje odzive na stres, bo lažje ostal miren in učinkovito ukrepal.
“Veliko ljudi ne pomaga zato, ker imajo občutek, da nimajo dovolj znanja ali da morajo vse narediti brez napak.” Prav zato je koristno občasno obnoviti znanje prve pomoči ali se vključiti v programe, kot je na primer Prvi posredovalec. Na voljo so tudi članki, ki vam lahko koristijo. Takšne izkušnje povečajo občutek kompetentnosti in pripravljenosti za ukrepanje.
Odgovornost ni samo pravna, ampak tudi človeška
Čeprav večina ljudi želi pomagati, obstajajo tudi primeri zavestnega ignoriranja stiske drugega človeka.
Psihologinja opozarja, da družbo gradijo tudi majhna dejanja. “Ni nujno, da je vsak človek heroj. Včasih je dovolj, da pokličemo pomoč, ostanemo ob poškodovanem, usmerimo promet ali nekomu rečemo: “Niste sami.” Ravno takšni trenutki gradijo občutek skupnosti, povezanosti in zaupanja med ljudmi.”
Ste vedeli? Opustitev pomoči je lahko kaznivo dejanje
Kazenski zakonik (KZ-1, 130. člen: Opustitev pomoči) določa, da je kaznivo, če oseba ne pomaga človeku, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, če bi to lahko storila brez nevarnosti zase ali za druge.
Pomoč ne pomeni nujno izvajanja prve pomoči. Že zavarovanje kraja nesreče, klic na telefonsko številko 112 in preprosta prisotnost ob človeku v stiski so lahko odločilni.
Če vas zanima, zakaj fotografiranje in objavljanje prometnih nesreč ni pomoč, ampak lahko povzroči dodatno škodo, preberite tudi članek Prometna nesreča na družbenih omrežjih: Zakaj snemanje ni ok.
Zapomnite si vsaj ta napotek
Ne čakajte, da boste "dovolj pripravljeni". Že osnovno znanje prve pomoči in zavedanje, da pomoč ne zahteva popolnosti, lahko odločilno vplivata na to, kako boste ravnali, ko bo nekdo potreboval vašo pomoč.
Kaj delamo za varnejše ceste?
